Iskreno, nikoli prej nisem razmišljala, kaj pomeni tolmačenje, dokler nisem bila enkrat na konferenci v Ljubljani. S prijateljico sva sedeli precej zadaj, in kar naenkrat sva slišali glas v slušalkah – v slovenščini, popolnoma usklajen z govorcem na odru, ki je govoril angleško. Najprej sem bila prepričana, da poslušam posnetek, dokler nisem dojela, da je to tolmačenje in tolmač – človek, ki v živo prevaja vsako besedo, stavek za stavkom, brez odmora.
Ne vem, kako jim uspe. Govorec govori, tolmač posluša, razume, prevede, govori,… vse to hkrati. To je več kot znanje jezika. To je fokus, izkušnje in, iskreno, malo supermoči. Takrat sem si mislila, da bi jaz po petih minutah verjetno pozabila, o čem sploh teče beseda.
Kasneje sem imela priložnost sodelovati s tolmačem pri enem čezmejnem projektu. Partnerji iz Italije, Hrvaške in Slovenije, vsak s svojim načinom izražanja, in med nami tolmač – miren, zvezek v roki, pozoren na vsako besedo. Ko je nekdo rekel nekaj v italijanščini, sem tolmačenje v slovenščini, popolnoma naravno, brez zamika. In kar naenkrat smo se vsi razumeli. Brez napetosti, brez tistih trenutkov, ko se kdo samo nasmehne, ker ne razume.
Najbolj zanimivo pri tolmačenje mi je to, da ni samo prenos besed, ampak tudi občutka. Če se sogovornik nasmehne, se tolmač nasmehne v glasu. Če je nekdo razburjen, se to čuti tudi v prevodu. Gre za tisto tanko linijo med jezikom in razumevanjem.
Od takrat sem začela bolj ceniti ljudi, ki to počnejo. Ne vidiš jih, ne opaziš, a brez njih bi pogovori obstali nekje na pol poti. Tolmači so kot most – neopazen, a nujen.
Danes, kadar slišim besedo tolmačenje, pomislim na tisto kabino v dvorani. Na glas, ki je v slovenščini razlagal svet iz drugega jezika. In čeprav jih ne poznam po imenih, vem, da brez njih ta svet preprosto ne bi tekel tako gladko.